Z Nesso sva se z velikimi pričakovanji udeležili seminarja z legendo dela s hovawarti, g. Paulom Heckom.

Na seminar smo se že v jeseni prijavili Jože z Nashom, Dušica z Carambo in jaz z Nesso. Žal se je Nash tik pred dogodkom poškodoval, zato smo se na pot odpravili sami, se pravi midva z Igorjem in Dušica. En moški v družbi 4 ženskih bitij je kar prav prišel.. pa nam jo je vreme vmes kljub temu malce zagodlo:-)

V petek nas je v Diersbachu pričakalo vreme, ki je malce dišalo po pomladi. Ob prihodu na poligon sem se zelo razveselila znanih obrazov, s katerimi smo se že večkrat srečali. Sodelovalo je namreč kar 17 hovawartov s svojimi lastniki.Žal pa med njimi ni bilo Sabine Kerschner, ki bi prav tako morala markirati, a je dan pred seminarjem imela nezgodo ter morala na operacijo desne roke. Škoda, dela z njo sem se še posebej veselila.

Po uvodnem govoru organizatorja g.Reinharda Pauerja in predstavitvi smo se kar takoj spravili k delu, saj je želel Paul vsakega posebej preiskusiti, zvedeti od lastnikov, kje so težave in se potem odločiti za način dela z njim. Med udeleženci so bili namreč tako taki, ki že imajo opravljen IPO1 kot tudi taki, ki se šele spogledujejo z delovnimi izpiti. Med slednje spadava tudi midve z Nessko, ki sva na svoji poti naleteli na - na prvi pogled, pa morda tudi na drugi - velike težave zaradi nepravilnega dela.

Rezultat nepravilnega dela na treningih je pri Nessi povzročil strah pred igro s klobaso s tujci, predvsem pa z moškimi. Moj cilj je bil odpraviti to pridobljeno neprijetno izkušnjo, cilj Paula in mladega, a nadvse prijaznega pomočnika Klausa pa je bil pridobiti Nessino naklonjenost.

V soboto zjutraj smo se prebudili v snežni metež. Vidljivost je bila slaba, a smo kljub temu vsi vztrajali ob poligonu in opazovali delo z našimi hoviji.Nessa je na poligon prišla že malce manj plašno in odločili smo se za igro z njej izjemno priljubljeno igračko- žogico na vrvici. Uspelo je! S priboljški si je Klaus počasi pridobival njeno naklonjenost. Rezultat je bil presenetljiv, saj je skoraj brez oklevanja odšla pri igri z njim že skoraj 50m proč od mene. Uff, prav odleglo mi je.

Glede na zelo slabe vremenske razmere pa nas je Klaus naučil še nekaj pomembnega. Veliko psov se namreč zaradi neogretosti pri treningih poškoduje, predvsem vratna vretenca pri ugrizu in vlečenju, zato nam je Klaus pokazal, kako naše hovije pravilno ogreti pred vstopom na poligon. Zelo koristno!

Tretjega dne smo se prebudili v čudovito zimsko idilo. Vse okoli nas je bilo pobeljeno, sonček pa je prav prijetno sijal.

Zjutraj smo se najprej zbrali v koči, da se pogovorimo o dosedanjem delu. Peter in Klaus sta vsakemu posebej povedala, kje so bile storjene napake.Veselilo me je, da je bila z nami tudi Sabine, ki je prišla direktno iz bolnice in je hrabro prenašala povito roko:-) Nekaj stavkov z njo in že smo se odločili, da pri Nessi prvič poskusimo s povštrom. Neverjetno! Že pri prvem poskusu je zagrabila, nato pa sem ves čas slišala samo "Bojana, laufen,laufen!". No, in sva "laufen" in to kar nekaj časa na minus 13 stopinj, da sem še komaj lovila sapo. Tekli sva med ljudmi, podajali povšter Klausu in spet tekli....Nesska pa bi se še kar vlekla, tako da se je pred odhodom iz poligona vkopala s povštrom v gobčku in ....ona bi še! :-)

Po treningu smo se zbrali v koči za končno poročilo. Z Nesso sva bili posebej omenjeni. Paul je povedal, da je Nessa lepo napredovala od petkovega "Ojej,ojej" in da naj sedaj le nadaljujeva z naučenim načinom dela. Zelo lepo gesto je naredila Dušica, ki je zbranim povedala, da z Nesso nisva prišli, ker bi potrebovali igro za ZTP, saj imava doma že vse pogoje za paritev, pač pa sva prišli, ker želiva popraviti storjene napake, kar je pri prisotnih naletelo na veliko odobravanje.

In Caramba? Cara je s svojim všečnim karakterjem in dobrim delom vzbudila posebno pozornost in pohvalo Paula. Zelo pohvalno!

Zaključek? Prav neverjetno je, kako lahko hovija "pokvariš" z nekaj nepravilnimi pristopi in vesela sem,da sem zbrala pogum in motivacijo in se udeležila napornih treh dni tega seminarja. Nepravilno šolanje ne zamerim nikomur, tudi sebi ne, saj je hovawart dejansko specifična delovna pasma, kar se vsi premalo zavedamo. Znanje, ki sva ga tu dobili, nama bo zelo pomagalo pri nadaljnem delu. Prav gotovo pa mi bo še bolj pomagalo pri delu z naslednjim hovijem, ki(ko) bo prišel v našo hišo.

Na koncu naj velja še posebna zahvala Dušici Bučer, ki mi je ves čas stala ob strani in mi izdatno pomagala pri razumevanju in prevajanju. Hvala!